Tole je super vprašanje in pomoje izredno pomembna tema, o kateri ni prav molčati ali jo pometati pod preprogo pozabe.
Hkrati pa moram že vnaprej napisati neke sorte opravičilo, zadeva je večplastna, zelo težko je zarisati črto ter ločiti zrnje od plevela - že glede lastnih občutkov, kaj šele, ko presojaš dejanja ter motive drugih. Nemogoče je posploševati, velikokrat sam sebe spravljaš v protislovje, ko sila podobne situacije nate vplivajo popolnoma različno. Definitivno pa so takšne teme bolj primerne za daljše diskusije v živo, kot pa za hitro pisanje na forumu.
That said ...
O splošnem občutku ter najinih pogledih se da nekaj zvedeti iz intervjujev, ki so bili objavljeni,
recimo tale (daljša verzija intervjuja, objavljenega v Večeru, 2016) in pa
tegala pogovora na RTV SLO lani spomladi. Nekaj sem pisal tudi o
ritualu nereflektiranega obdarovanja, ki definitivno povzroča samo škodo. Za večino rečenega in zapisanega še danes stojim.
Kako se odzvati na videno stanje v svetu, na skupne imenovalce težav, ki resnici na ljubo v svojem bistvu pri nas doma niso nič drugačni, le efekti so milejši zaradi raznih varovalk, ki smo jih kod družba vzpostavili? Na neenake možnosti, na pehanje za močjo (denar, oblast), agresivno komolčkanje, tlačenje in izkoriščanje šibkejših, na življenje na kredit preko okvirov trenutnih naravnih danosti (da, ekologija) itd itd ...
Moje stališče je nekakšen resignirani pesimizem. Zdi se mi, da edine možnosti za dolgoročni obstoj človeške vrste in nadaljnje nadgrajevanje civilizacijskih pridobitev ležijo:
- psihološko v smeri prepoznavanja škode, ki jo prinaša napihovanje ega ter posledično odmikanje od vseh egocentričnih praks
- ekonomsko, gospodarsko v smeri na novo premišljenega in drugače zastavljenega socializma
- politično v smeri globalnega sodelovanja s krovno idejo, da moramo biti kar se pravic in dolžnosti tiče vsi enaki ter da (v navezavi s prejšnjo točko) živimo na kosu vesolja z omejenimi viri.
Resignirani pesimizem pride nato ob priznanju, da čisto biološko gledano kot vrsta nimamo niti osnovnih zmožnosti za razvoj v tej smeri in smo torej obsojeni na takšno ali drugačno izumrtje (mimogrede, to pišem brez kakršnekoli apokaliptične ideje). V nekam smislu imamo točno takšen svet, kot si ga zaslužimo imeti, saj smo brez dvoma vrsta z največjim vplivom na okolje.
Po tem je verjetno odgovor na nekatera vprašanja glede odziva na videno v tretjem svetu na dlani - neke posebne reakcije ali kulturnega šoka pri nama ni, ker so vzorci zelo podobni tukaj in tam (in v blaženi Švici). Tako tukaj kot tam včasih opaziva, da lahko kaj narediva za kakšnega prijatelja in mu dejansko pomagava. Tako tukaj kot tam pogosto opaziva, da ne moreva nič narediti. Tako tukaj kot tam verjetno najpogosteje sploh ne opaziva česa ključnega.